Ko sem se preselila na obalo, sem si zadala, da bom poskusila res čimbolj pogosto obiskati mojo babico. Z babico sem preživela skoraj celo otroštvo in veliko mi je pomagala. Zato sem si tudi zadala, da jo obiščem čim večkrat. Vedno ko sem jo obiskala, je bila vedno dobre volje, vsa vesela, ker sem prišla do nje. Vedno mi je skuhala kosilo in skupaj sva spili kakšno kavo. Vsakič ko sem prišla je bila vesela, potem pa se je to začelo malo spreminjati. Parkrat sem bila pri njej in videla sem, da je nekaj narobe, čeprav je to res dobro skrivala, ampak ker jo poznam že celo moje življenje, vem da nekaj ne štima.
Vprašala sem jo kaj je narobe in seveda mi na noben način ni želela povedati. Rekla je da je v redu, razen tega da se stara, vse ostalo ve okej. Jaz ji nisem verjela in vsakič ko sem bila pri njej sem jo ponovno vprašala kaj je. Končno mi je zaupala in res mi je bilo žal za njo. Rekla je, da ima revmatoidni artritis. Bolijo jo predvsem roke in težko kaj naredi. Mora si vzeti čas, drugače je bolečina še hujša.
Seveda sem morala pobrskati po spletu kaj je revmatoidni artritis in hitro mi je postalo vse jasno. Nisem pa na noben način vedela kako naj ji pomagam. Ugotovila sem, da zdravila zaenkrat še za revmatoidni artritis ni, kar me je zelo razočaralo a vseeno lahko s pomočjo strokovnjakov poskrbiš, da nimaš potem hudih posledic.
Babici sem to tudi predlagala in upam, da bo moj nasvet izkoristila. Rekla sem ji, da ji stojim ob strani in da če bo potrebovala pomoč sem vedno tu in ji z veseljem pridem pomagati. Babica se mi je lepo zahvalila, jaz sem tokrat skuhala kavo in skupaj sva jo lepo spili.