Ko sem bila majhna, sem hodila v šolo na vasi in tako gledališča skoraj nisem poznala. Potem sem šolanje nadaljevala v večjem mestu in tam sem spoznala, kako rada imam gledališče. Namreč v srednji šoli smo že prvi mesec obiskali gledališče in si pogledali eno dobro predstavo. Ko sem si ogledala to predstavo, pa sem začutila, da obožujem gledališče. Večina mojih sošolcev to ni zanimalo, bili so tam, ker so morali biti. Komaj so čakali, da se gledališka predstava konča in da lahko gredo domov. Jaz pa sem uživala.
Po predstavi so nam povedali, da si lahko kupimo letno karto in tako si lahko ogledamo katerokoli predstavo si želimo. Ko sem to slišala, sem si želela te karte. Seveda pa to ni poceni. Tako sem v srednji šoli vsaki mesec šla na novo gledališko predstavo. Po srednji šoli, sem šla na faks in takrat sem začela delati v gledališču kot študentka. To je bil moj čas. Tako nisem uživala še nikoli. Resnično sem bila srečna. Tisti dan, ko sem vedela, da grem delat v gledališče, sem komaj čakala, da se predavanja na faksu zaključijo in da lahko grem proti gledališču. Tam sem opazovala igralce, jih poslušala in se od njih učila.
Še danes redno obiskujem gledališče, kajti to je moj stil življenja. Nikoli nisem pomislila, da bi bila igralka, nisem imela te želje. Imela sem le željo sedeti v občinstvu in gledati predstavo. Vsaka predstava do sedaj mi je bila nekaj posebnega. Nikoli se mi ni zgodilo, da mi katera predstava ne bi bila všeč. V vsaki sem našla nekaj, kar me je navdušilo. Slovenija ima zelo dobre igralce in tega se moramo zavedati. …
