Bil je sončen soboti popoldan in oče je po napornem in dolgem delovnem tednu užival v srkanju skodelice črne kave in branje časopisa.
Njegov malček pa je imel drugačne načrte. Malo je želel podražiti očeta. Njegova radovednost in želja po igri sta bili neustavljivi. Ko je videl kako je oče odložil daljinca za garažna vrata na mizo in se zatopil v branje, je dobil nagajivo zamisel. Tiho, kot prava miška, je stegnil svoje male ročice, pograbil daljinca in ga nesel v svojo sobo. Tam ga je skril pod kup plišastih medvedkov. Čez nekaj časa je oče vstal in se namenil oditi v trgovino po nekaj sestavin za okusno večerjo. Stopil je do garaže, roke potisnil v žep, da bi vzel daljinec, a ga ni bilo. Presenečeno se je ozrl naokoli, pogledal na mizo, saj je bil prepričan, da ga je tam odložil, pod kavč. Nič. Tlesknil je z jezikom in zamrmral nekaj o tem, da se reči same ne morejo izgubiti. Malček pa se je med tem skrival za vogalom in s stisnjenimi ustnicami komaj zadrževal smeh. Ko je opazoval očeta kako brez uspeha premetava dnevno sobo, da bi našel daljinca za garažna vrata, je bil ponosen na svojo malo zvijačo. Ko pa je videl, da oče postaja vedno bolj zaskrbljen, pa je pomislil ali ni morda vseeno šel predaleč.
Oče je še nekaj minut brskal, nato pa se naveličano naslonil na stol in globoko vzdihnil. Takrat se je malček odločil, da je čas da pove očetu, počasi je stopil do njega in s sklonjeno glavo priznal, da je skril daljinec za garažna vrata. Oče ga je pogledal z mešanico olajšanja in jeze, malček pa ga je prijel za roko in ga peljal v svojo sobo ter pokazal na kup plišastih medvedkov, ki so skrivali daljinec za garažna vrata. Oče je pobrskal med njimi in našel daljinca. Nežno je pobožal sinčka po laseh in se nasmehnil njegovi vragoliji.
Vzel ga je s seboj v trgovino, da kupita še nekaj sladkega.…